7.5. smo Gumbki in Sovice obiskali Kekčevo deželo. Veste, kje je?! Seveda, v Kranjski gori, tam nekje pod Vršičem se nahaja. Še sami ne vemo točno kje je, a boste kasneje izvedeli, zakaj je tako. Kosilo smo imeli bolj zgodaj kot ponavadi, saj nas je Kekec pričakoval že ob 13 uri, tako da smo se izpred vrtca odpeljali z avtobusom ob 11.15 uri. Juhu, komaj smo čakali, da prispemo v ta zanimivi kraj…
Pot se nam je kar malo vlekla, saj smo bili neučakani, nestrpni, radovedni… Kekca in njegove prijatelje smo spoznali preko različnih virov- knjig, interneta, filma, glasbe… v živo pa jih res še nismo srečali. Roko na srce, si tudi vseh niti nismo preveč želeli, saj nas je bilo kar malce strah…Ko smo prispeli v Kranjsko goro, smo se vkrcali v Kekčev avtobus. Ja, to je tak star avtobus, na katerem so nalikani junaki iz Kekčevih prigod. Avtobus nas je popeljal proti Vršiču, peljali smo se po ovinkasti cesti, na križišču, kjer smo zavili na gozdno cesto, pa smo morali vsi skloniti glave in zamižati- zato tudi ne vemo, kje se zavije v to pravljično deželo.
In v tej lepi deželi se je vse začelo: rešili smo Mojco iz Bedančeve koče (Lana je bila tako pogumna, da je spečemu Bedancu, ki je smrčal na vse pretege, iz žepa vzela ključ in odklenila kletko v kateri je bila Mojca). Tako smo se skupaj z njo odpravili proti Kosobrinovi koči, kjer pa nas je presenetil Bedanec. Prav naglas in prijazno smo ga pozdravili (to je Bedancu všeč), in bil je lepo vljuden do nas. Potem pa se je nekaj razhudil, stekel je proti nam, a se nismo vdali: začeli smo skovikati, saj vemo, da se Bedanec boji sove. Ucvrl jo je proti goram, in Mojca je povedala, da ga tri dni ne bo nazaj. Tako smo lahko brezskrbno nadaljevali pot, ogledali smo si Kosobrinovo hišo, s katere smo se po toboganu spustili na pot, tu pa nas je čakal že Kekec. O, je navihan tale fante! Stresal je šale, pel smešno različico Kekčeve pesmi, in nas skozi gozd in tunel pripeljal do svoje koče. Potem smo pot nadaljevali do tete Pehte. Bila je prav prijazna in se je nismo nič bali. Pokazala nam je svoj laboratorij, kjer izdeluje zdravilne napitke in kapljice, potem pa smo si ogledali še njeno hišo. Postregla nam je z dobro malico- zdravilnim čajem in pecivom, Kekec pa ji je ves čas nagajal, zato mu je kar nekajkrat navila živo uro…
Tako je prišel čas povratka, skozi gozd smo se vrnili do Kekečevega avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj. Spet smo se morali skloniti, tako da lokacija Kekčeve dežele ostaja še naprej skrivnost. Pa še na naš avtobus, in hop na Vrhniko, kjer so nas že čakali naši starši.Bili smo utrujeni, kar nekaj otrok je zaspalo na avtobusu.
Imeli smo se zelo lepo, pustolovsko, zato nam bo ta izlet ostal v lepem spominu. Priporočamo ga tudi drugim skupinam in družinam.
Zapisali: Jolanda Artač in Jolanda Kržič (skupina Gumbki)
